Page 35 - GLASILO 2020/2021

ODDALJENI SPOMINI 34

TAKO SMO ŽIVELI … Tudi letos smo – kot že nekaj zadnjih let – pridno zbirali spomine na življenja
naših dedkov in babic.

Pokukajte v zgodbe, ki nam imajo marsikaj povedati.

ATOVO INDIJANSKO PLEME

Predstavil vam bom zgodbo mojega starega ata Venceljna Pavca, kako se je kot deček
s svojimi prijatelji igral indijance po okoliških gozdovih. Zgodba se je dogajala kmalu
po koncu 2. svetovne vojne, nekje okoli leta 1955. Ata je vedno govoril, da so bili to
težki časi, ki se jih je vedno nerad spominjal. A ker so se kot otroci tako zanimivo
igrali in zabavali, mu je bil spomin na otroštvo vseeno zelo pri srcu.

Moj ata je živel v Poženiku. Živeli so skromno, saj niso imeli veliko denarja in niso
imeli velike kmetije. V družini je bilo 6 otrok. Mama in oče sta po cele dneve delala,
zato so se morali otroci znajti po svoje, saj so bili ves čas sami doma. Ata je najraje
bral knjige o indijancih in kavbojcih in ta svet ga je vedno zelo privlačil. V tistem času
še ni bilo televizije ali računalnikov, zato so se otroci najraje igrali v gozdovih. Moj ata
je bil vedno najbolj močan in pogumen, zato je vse okoliške otroke združil v svoje
indijansko pleme, on pa jih je vodil kot poglavar. Nadel si je tudi indijansko ime, bil je
Sedeči bik. Bili so zares kot pravi indijanci. Iz krompirjevih vreč, starih oblačil, kož itd.
so si naredili čisto prava indijanska oblačila. Seveda so kot pravi indijanci nosili tudi
perjanice. Moj ata je kot poglavar in vodja plemena nosil najdaljšo in najlepšo