Page 36 - GLASILO 2020/2021

ODDALJENI SPOMINI

35

perjanico daleč naokoli. Sestavljena je bila iz fazanjih peres. V gozdovih so izdelovali
različne pripomočke, kot npr. loke, kladiva, sulice in lesena bodala. Na travnikih na
obrobju gozda pa so postavljali tudi indijanske šotore in gradili indijanska kurišča. Na
njih so pekli krompir, koruzo, včasih pa so na ogenj tudi kakšnega zajca, ki so ga ujeli
sami. Imeli so tudi sadje (jabolka, hruške, slive), ki so ga narabutali v vasi. Seveda se
za prave indijance spodobi, da jezdijo na mogočnih konjih. Pleme mojega ata konj ni
imelo, a so se znašli po svoje. Kolesa in vozove so opremili s trakovi in perjem, da so
izgledali kot pravi konji. Delali so vse, kar delajo pravi indijanci. Včasih so se tudi
stepli s fanti iz drugih vasi. Včasih pa so tudi pomagali kmetom pri kmečkih opravilih.
Vsi v vasi so jih poznali in še danes se najde kdo, ki se spominja teh indijancev.

Vedno sem rad poslušal, ko je ata govoril svoje zgodbe iz otroštva. Imel jih je mnogo
in prav vse so zanimive. Tudi tista, kako je šel njegov dedek z ladjo v Ameriko ali kako
je kot mladenič začel osvajati mojo staro mamo. Tudi zgodba o prvi televiziji sredi vasi
je zelo smešna in zabavna. Ampak meni je bilo vedno najlepše in najbolj zanimivo
poslušati zgodbe o tem, kako je ata kot indijanski poglavar vodil svoje pravo
indijansko pleme.

Val Pavec, 6.a

ŽEPNA URA, KI JE PREŽIVELA TITANIK
Predstavila vam bom uro, ki je že več kot stoletje del moje družinske zgodovine. Na
pokrovu ure je vgravirana letnica 1881 in začetnici M. J., kar verjetno predstavlja ime
Markun Janez, ki je moj praprapraded. Ura ima tudi zelo zanimiv gravurno poslikan
mehanizem. Markun Janez je bil lastnik kovačije na Srednji Beli pri Preddvoru. Zaradi
težkih časov se je odločil,
da odpotuje v Ameriko po
boljši zaslužek. Svojo uro
je pustil doma, sam pa se
nikoli več ni vrnil, saj je
potoval z ladjo Titanik in v
nesreči utonil. Tako je uro
podedoval njegov sin, ki je
bil med 2. svetovno vojno
odpeljan v taborišče in
tam tudi ubit. Takrat je
izginila tudi ura. Desetletja kasneje pa se je njegov vnuk, sedaj moj dedi igral okoli
stare hiše. Nad vhodom v staro kovačijo je našel do takrat še neznano skrivališče v
katerem se je med vojno skrival njegov ded. Na tramu je bila obešena ta žepna ura.
Še danes jo moj dedi skrbno hrani. Kadar smo na obisku si uro zelo radi ter s ponosom
ogledamo in se pogovarjamo o njeni zgodovini.

Eva Jekovec, 6.d

35