Page 43 - GLASILO 2020/2021

ODDALJENI SPOMINI 42

Med 2. svetovno vojno, so bili nekateri ljudje prisiljeni zapustiti dom in se odpraviti v
razna taborišča. Se je tak dogodek zgodil tudi v
tvoji družini ali mogoče kakšnemu sovaščanu?
V taborišču je bil eden mojih stricev, v bistvu je bil
zaprt v taborišču v Begunjah (stric je preživel).

Sosedov fant pa je šel v vojsko in od takrat naprej
nihče več ni slišal zanj. Nihče ne ve, ali je šel v
taborišče ali so ga ubili.
Muzej talcev v Begunjah
Po okolišu so se gotovo kdaj sprehajali Nemci in Partizani. Si mogoče kdaj opazila

Nemce ali si se z njimi pogovarjali? Kakšni so se ti zdeli?
Partizanov nisem videla nikoli, tudi starši nam tega nikoli niso smeli povedati. Nemci
pa so živeli v sosedovi gostilni, večkrat sem jih videla, ko so se pogovarjali. Večkrat
so nam otrokom dali čokolado, zato mi je mama nekega dne dala jajce, da sem ga
nesla Nemcu. Če bi za to izvedeli partizani, bi moja mama lahko imela sitnosti.

Vojna je bila zastrašujoča, v tem času je po svetu vladala lakota in ogromno

pomanjkanje. Ali ste v družini to pomanjkanje občutili?
Pomankanje smo občutili, vendar zaradi naših pridelkov prav posebej nismo bili lačni.
Po vojni smo dobili tudi karto, s katero smo dobili iz trgovine malo več hrane.

Imeli ste veliko srečo, da ste odnesli brez večjih posledic, da ste sploh preživeli. Zakaj

misliš, da se je to zgodilo?
Mislim, da je bila to velika sreča, da na
Podreči ni bilo hude vojne. Doma tudi
nismo imeli bogastva, ki bil razlog ropanja.

Konec vojne je bil gotovo zelo srečen
dogodek. Kako si se ti zapomnila konec?

Spomnim se, da je bila na vasi godba,
slišalo se je korakanje preživelih
partizanov. Tistega dne smo v naši družini
veselo praznovali. Tega dne so bili vsi
nasmejani, govorili so stvari, ki jih nisem Spomenik Ivanu Franku
razumela.