Page 46 - GLASILO 2020/2021
P. 46

ODDALJENI SPOMINI


               45


                   »ČE HOČEŠ V SVOJEM ŽIVLJENJU KAJ IZBOLJŠATI, LAHKO TO NAREDIŠ SAM Z
                                               VELIKO TRUDA IN DELA«

               Tudi jaz vam bom predstavila izjemno zanimivo sorodnico, ki je aktivna in uspešna  na
               mnogih področjih, go. Silvestro Hoyer. Vsekakor nam je lahko mladim v velik navdih.


               Ali nam lahko poveste kaj o svojem otroštvu?
               Rodila sem se in odraščala v Gornji Radgoni kmalu po drugi svetovni vojni.  Tu sem
               končala osnovno šolo.

               Kakšna je bila vaša šola?
               Osnovno šolo smo imeli v starem gradu na hribu nad mestom. Učilnice so bile velike
               (bivše grajske sobane), z zelo slabim gretjem. Telovadnica je bila tudi improvizirana,
               sicer smo pa bili veliko zunaj, razne igre in atletika. Dobili smo en obrok na dan, ki je
               bil vedno enolončnica in kos kruha. V odmorih sto se morali sprehajati po krožnem
               hodniku na notranjem dvorišču gradu

               Ali je bilo šolanje drugačno kot je danes?
               Da, šolanje je bilo drugačno. Pripomočkov smo imeli malo. Pisali smo s peresnikom,
               ki smo ga namakali v črnilo. Si predstavljate, kako smo pacali in se škropili s črnilom.
               Učitelje  smo  zelo  spoštovali  in  se  jih  bali.  Ob  nepravilnostih  so  nas  kaznovali  z
               zapiranjem po šoli, z udarci s palico po dlani, cukanjem za lase ipd.

               Kako ste nadaljevali po osnovni šoli?
               Po končani osnovni sem odšla od doma v internat v večje mesto. Srednja šola je bila
               nova stavba in mi je bila zelo všeč. Bila sem zelo motivirana dijakinja, saj sem želela
               oditi v prestolnico na študij. To je bilo obdobje, ko smo otroci dobili štipendije, razne
               popuste pri šolanju in tako smo imeli tudi tisti iz obrobja države možnost šolanja v
               glavnem mestu. Seveda se je bilo potrebno dokazati z dobrimi ocenami.

               Kaj ste počeli, ko ste dopolnili 18 let?
               Pri  osemnajstih  sem  se  preselila  v  Ljubljano  v  študentski  dom.  Tu  sem  pridno
               študirala na višji šoli in uživala študentsko življenje.

               Kaj je bila vaša prva služba?
               Za prvo službo sem se odločila po končani višji strokovni šoli, ker sem morala čim
               prej  razbremeniti  starše  glede  mojega  vzdrževanja.  Moja  prva  služba  je  bila  v
               ljubljanskem Kliničnem centru, ki je bil takrat v izgradnji.

               Ali ste imeli v mislih kakšno službo, a je niste dobili?
               Prva  služba  mi  je  prinesla  zadovoljstvo,  saj  sem  imela  svoj  denar,  dobila  sem
               službeno stanovanje, skratka, za današnje razmere je bilo idealno. Sem si pa želela
               drugačno delo, zato sem se vpisala v študij druge stopnje. Tako je - če hočeš v svojem
               življenju kaj izboljšati, lahko to narediš sam, z veliko truda in dela, vendar je


                                                                                                        45
   41   42   43   44   45   46   47   48   49   50   51